E studenturja teljarrde te pušen peske profesores:
„Tu san kadja butdzanglo thaj ćaćimasko. Savorre paćivin tut, kamen te keren pen sar tu thaj te dzan će dromesa. Thaj pale savorren grižaren jekh voš, sosatar samaj ći surisajljan?“.
O profesor, ći gendisarrda ke kadja vareso pušena les andav gor kerelaspe bidzanglo, numa po gor ipak teljarrda te putarrdol lenge thaj kerel svato:
„Dikhen, me sa e vrjama rodavas bidošaki manušni!“.
„Thaj ande kodova rodipe, gelem ande but phuja. Jekhvar mangavas jekhe but šukar rakhlja. Voj sas but, but šukar. Sa murša diljavonas lake šukarimatar. Numa, pe bibah lako odji nas kadja šukar sar voj, thaj andaj kodoja palaj nesavi vrjama, vi mukhljam amen“.
„Palaj kodoja maladem maj jekhe terrne rakhlja. Voj sas šukar vi godjaver vi sikadi. Numa o karakteri sas amenge averdzangluno thaj musaj sas te mukhas amen“.
„Dikhlem de antućara but lačhe djuljan, aj pale me sa jekh rodavas munrre jekha bidošakerja“.
„ Thaj so sar, dal malade kasave jekha?“.
„ Ba, maladem la! Jekhe djes avili baš jekh kasavi: bidošasa Manušni – godjaver, šukar, devlestar, lačhi, elengantno… jekhe svatosa bidošasa!“.
„ Thaj antuća surisajljan?!“ – Baxtale ande jekh muj pušle e studenturja.
„ Ći! Pe munrri bari bibah, kasave djulja roden bidošake muršes!“
But dzene roden bidoš kaj aver aj ći keren pe pesko bidošalipe.